07:24 - 07. 26. 2016  Kategorija:   Slovenija

Vzroki velikih družbenih sprememb se prepletajo s posledicami le-teh, saj se vse dogaja zelo naglo, skoraj je videti, da posledice prehitevajo vzroke, ker je svet danes manjši, kot je bil sinoči. Obojemu pa seveda botrujejo podnebne spremembe, omejenost naravnih virov in človeški faktor: pogoltnost tistih struktur, ki imajo vpogled na strašljivost zmanjkanja vsega kar imajo in intenzivno nadomeščanje s tistim, kar je še nepoznano za izkoriščanje, morda celo ni.

Človeštvo se seli od vekomaj, če je le tehnično izvedljivo. Naši predniki so odhajali na dolga potovanja z ladjami v Ameriko, mnogo otrok se je rodilo na njih, saj je bilo veliko žensk že nosečih, ko so odhajale na pot in otroci so ob prihodu v Ameriko dobili ameriška imena, za lažjo integracijo. Prav tako smo imeli jeseni priliko gledati nosečnice, ki so drle v novi boljši svet preko našega slovenskega ozemlja.

Če se priseljevanja dogajajo politično usmerjano, kot je bila prilika za časa Juge, ko je bilo treba premešati ljudi za lažjo manipulacijo z njimi, gredo stvari zložno, brez hudih pretresov, najprej v urbana središča z razpoložljivimi družbenimi stanovanji, kasneje z nakupom kmetijskih zemljišč na podeželju. Danes se rojeva že tretja mešana generacija priseljencev.

V Slavoniji recimo po koncu druge svetovne vojne ni bilo dovolj žensk, pa so jih enostavno navabili iz dalmatinskih otokov in so se poročile tja. V ozadju je vedno politika, ki želi urejati človeška življenja, ker so ta gradivo za skelet države. V Slavoniji je bilo mnogo lažje pridelati hrano in preprečiti lakoto.
V slovenska mesta je bilo treba privabiti delavce, zato so mnoga kmetijska gospodarstva izgubila neporočene tete in strice, ki so bili prej zastonj delovna sila na kmetiji, v mestu pa so ti ljudje dobili plačo za svoje delo. V bistvu so šli iz enega suženjskega razmerja v drugega, saj je bilo s strani države poskrbljeno baje za vse – vprašam se, zakaj so še desetletja jeseni hodili ti ljudje nazaj na svoje rodne kmetije po zastonj krompir in kislo zelje. Očitno ni bilo tako zelo dobro poskrbljeno za vse.

V zadnjem času se v mojem domačem okolju množijo ‘fernki’ na ženskih postavah in brade na moških vedno bolj spominjajo na tiste z vojnih fotk. Težko jih je prepoznati, težko jih je razločevati, ker so sosedje postali tako zelo uniformirani. Nenavadno se zdi, da se želijo preobleči ljudje, ki že leta živijo v našem okolju – menda zato, ker jim je bil naš način življenja bolj dopadljiv, ker jim je bolje, kot jim je bilo v domovini. Kaj se je zgodilo v Sloveniji, da jim ni več tako fino, kot nekoč, kaj se je zgodilo s temi ljudmi, ki se hočejo že navzven razlikovati od Slovencev?

Ko grem peš ali s kolesom po opravkih v bližino mojega doma, je slovenske govorice že manj kot tuje, otroci, ki se igrajo na igrišču ob našem bloku, govorijo jezike bivše Juge ali še bolj vzhodne. Možje, ki se zbirajo ob odprtih garažah, govorijo tuje jezike, ženske, ki posedajo na klopicah ob otroškem igrišču, tudi govorijo tuje jezike. Slovenskega jezika ne slišim, ‘domorodcev’ nas je ostalo malo, smo odločno v manjšini in se držimo doma, ne želimo izzivati.

Še nekaj let nazaj so se ti isti ljudje, ki so danes v javnosti zamenjali obleko in si puščajo brade, govorili vsaj polomljeno slovenščino, želeli so se vključiti v slovenski način življenja, danes ne več. Ljudje smo previdni oportunisti – ne glede na narodnost oz. državljanstvo delamo tako, da nam je v korist. Očitno je, da priseljenci in njihovi potomci pričakujejo večjo korist z ugajanjem pripadnosti nekje drugje, ali pa gre še za kaj več, česar Slovenci še ne razumemo, in bomo razumeli šele takrat, ko se bo zgodilo.

Včasih smo rekli, da so v Slovenijo prišli od drugod ljudje, ki doma niso uspeli, ki so jih doma izločili in so morali v svet za svoje preživetje. Iz Slovenije odhajajo danes prav tako ljudje, ki doma niso sprejeti, ki jih okolje izloča in morajo v svet za svoje preživetje. Tega dejstva bi država ne smela zanemariti, priseljevanj tujerodcev in izseljevanj domorodcev.

Preseljevanja so bila od vekomaj in bodo na vekomaj, pa naj gre za rastline, živali ali človeka; prav zato je se lahko tudi človek razselil po svem planetu. Invazivnim vrstam gre zavzemanje novega okolja bolje od rok, pa naj gre za rastlinske, živalske ali človeške vrste. Invazivne tujerodne rastlinske ali živalske vrste zakonsko preganjamo in uničujemo, do invazivnih človeških upadov na domače ozemlje pa deklariramo strpnost in sanjamo o integraciji.
Žalostno dejstvo je, da naša država ne dela prav nič na integraciji tujerodcev v slovensko okolje. Učinkovitega orodja (orožja?) proti tujerodnim vpadom seveda ni, Nemci npr. pa se poslužujejo načinov za socialni dvig tistih, ki se počutijo odrinjene. V Sloveniji ta recept ni izvedljiv, ker je preveč avtohtoncev na socialnem dnu.

Pripadniki tretje generacije priseljencev iščejo korenine in se poistovečajo z radikalnim islamom, ki ga pravzaprav javno podpirajo z obleko, jezikom in siceršnjim obnašanjem. To jim gre v Evropi odlično od rok, Slovenija pa tudi ne bo izjema, ker je Slovencev v deležu malo, v mešanih poreklih pa prevlada invazivnejši tujerodni značaj. Narava z vsemi svojimi procesi skrbi za zapolnitev praznega prostora, če ni Slovencev, bodo prišli drugi in zapolnili prostor, gre za povsem naraven pojav, prepoznan in dokazan že v rastlinstvu in živalstvu.

Rešitev po slovensko: lahko bi se izselili in si tako rešili narodni ponos, saj imajo ponižne in integrirane priseljence povsod v svetu radi in takšni smo Slovenci doma in na tujem.

18:55 - 03. 04. 2016  Kategorija:   Slovenija

Slovenski vodni viri so že nekaj časa v večinski tuji lasti. Že pred tremi leti je Slovenija podprla evropsko direktivo o podeljevanju koncesij za izkoriščanje vodnih virov in težko je verjeti, da se takratna vlada ni zavedala, da to pomeni privatizacijo naših vodnih virov.

Nakupi slovenskih prehrambnih podjetij in podjetij za proizvodnjo pijač se zgodijo zato, da tuja korporacija pride do dobrih in kvalitetnih vodnih virov, veliki dobički pridejo iz malo dela in majhne koncesnine, ki je ponekod niti ni. Slovenija ima veliko vodnih zalog, ki prav prosijo za izkoriščanje. Privatizacija vodnih virov že teče, poteka že nekaj let in se udejanja potihoma, ne da bi vedeli, pravzaprav gre to tako, da vsake toliko kdo izusti: “Kaj, a res? A’ 60 % vodnih virov ni več naših?”

Ne samo nakup skupine Laško, tudi nakup Droge – Kolinske je bil nakup vodnih vrtin. Njen novi lastnik, hrvaški Atlantic group, sedaj lastnik znamke Donat Mg, ima danes v Sloveniji pravico do izkoriščanja štirih vrtin do leta 2035. In če ob tem upoštevamo še prodano Radensko, je danes od skupaj 29 vrtin v Sloveniji, katerih voda se lahko izkorišča za živilsko industrijo, že več kot polovica, to je 17 največjih in najkakovostnejših, v lasti tujih korporacij.

Ko je pivovarski velikan Heineken uspešno prevzel Pivovarno Laško, ni prišel le do dveh uveljavljenih pivovarn, ampak pridobil mnogo pomembnejše pravice do upravljanja kar 60 odstotkov slovenske vode.

V vseh navodilih za varjenje piva je na vse mogoče poudarjano, kako zelo je za dobro pivo pomembna voda, saj je 95 % piva pač voda. Če upoštevamo še proizvodni proces, je treba prišteti še več vode, saj v povprečju pivovarna za liter piva potroši slabe štiri litre vode. Vsa ta voda pa seveda ni tista, ki jo lahko natočimo iz pipe, ker je klorirana. Največje pivovarne so torej ob obilnih izvirih vode, ki jih črpajo ne le za pivo, ampak jo še stekleničijo in drago prodajo nam. Zato Heineken ni kupil naših pivovarn ampak vodo in koncesijo za črpanje, da bo izboljšal kakovost svojega piva, ne našega.

V primerjavi z drugimi državami je cena vode v Sloveniji izjemno ugodna. Cena vode, skupaj z odvajanjem in čiščenjem, je v Sloveniji v povprečju kar za 230 odstotkov nižja kot na Nizozemskem, kjer ima Heineken svoj sedež. Isto velja za koncesije oziroma vodna nadomestila, ki jih v Sloveniji država še do nedavna niti pobirala ni – da ne bi obremenjevala domačih podjetij.

Do leta 2035 bo lahko iz štirih vrtin v Ljubljani vsako sekundo načrpal kar 118 litrov vode. Že pred tem je hrvaška Atlantic Grupa z nakupom Droge Kolinske prišla do pravice izkoriščanja štirih vodnih vrtin, podobno je bilo s prodajo Radenske češki Kofoli.

Costella je še eden v vrsti pomembnih slovenskih vodnih virov, ki je v zadnjem obdobju končal v tujih rokah. Costella, ki se je že dalj časa spopadala z izgubo in neuspešno iskala strateškega partnerja, bo pristala v rokah arabskih vlagateljev, baje ga bo prevzelo podjetje iz Združenih arabskih emiratov.

Da bo čista in kakovostna voda, ki jo je mogoče ustekleničiti in izvažati v druge države, le še pridobivala vrednost, dokazujejo projekcije Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), po katerih naj bi v prihodnjih tridesetih letih več kot 40 odstotkov prebivalstva živelo v pomanjkanju vode. Povpraševanje po vodi naj bi naraslo za 55 odstotkov, v proizvodnji celo za 400 odstotkov. Pri tem je izvirov vedno manj, velika podjetja, ki vodo potrebujejo za nemoteno proizvodnjo, pa se že pripravljajo na dvig cen in si zagotavljajo pravico do vodnih izvirov.

Zgodba pa se ne konča z milijoni kubikov načrpane slovenske pitne vode, ampak se delajo super biznis in dobički s sprivatiziranimi odvajanji in čiščenji vode. Znan je mariborski primer iz leta 1998.

Rahla možnost, da bi ne bila prodana prav vsa slovenska voda, je referendum, kjer bi izglasovali, da je voda last državljanov (ne samo pravica do pitne vode) in ne last države. Če bi ne bila lastnik vode država, je ne bi mogla prodati.

V vsakem primeru pa velja, da si pitno vodo delimo izven slovenskih meja in tudi znotraj je ne pijemo samo ‘domači’.

08:03 - 03. 02. 2016  Kategorija:   Slovenija

Ali obstaja in kakšna konkretna vsebina je v pravici do čiste in varne pitne vode ter odgovornosti države pri njenem zagotavljanju? Vprašanje je še kako aktualno zaradi naglega povečevanja števila prebivalstva, razpoložljivost količine pitne vode pa se manjša. Pravica do vode prav zato ni le temeljna svoboščina in pravica, ampak zelo aktualno politično vprašanje.

Ekonomska vrednost pitne vode narašča hitreje kot pešajo vodni viri in pojavljajo se pritiski po opredelitvi vode za tržno, ne več javno dobrino, zato je mogoča preventiva le v pravnem varstvu posameznika in vzpostavitvi odgovornosti države. K učinkoviti vodovarstveni politiki vodi trajnostna raba vode in prostora.

Slovenci živimo v coni udobja kar se tiče vode, saj smo precej vodnata deželica v primerjavi z mnogimi, ki vode nimajo toliko, da bi se norca delali iz nje, ali še huje, njihova voda ni pitna. K odgovornemu ravnanju z njo pa naj nas vse skupaj zavezuje vsaj kolektivna zavest, da tukaj in zdaj nismo sami in da bo treba ta dragoceni naravni vir kmalu deliti.

Z vodo upravlja država, zato so državni organi tisti, ki so dolžni skrbeti, da iz pip v naših domovih priteče pitna voda. Voda je za človeka najpomembnejši relativno obnovljivi naravni vir, ker nam zagotavlja nastanek in ohranjanje življenja, zdravje in kondicijo ter z dostopnostjo vodnih virov za namakanje poljščin in napajanje domačih živali zagotavlja tudi preskrbo z rastlinsko in živalsko hrano.

Ob mnogokrat uspavajočem dejstvu dobre opremljenosti z vodnatimi viri v Sloveniji najmanj preseneča dejstvo, da pokritost z javnimi vodovodi ni takšna: le približno 92 % prebivalcem je zagotovljen dostop do pitne vode. Tudi za področje Mestne občine Ljubljane, zelene prestolnice Evrope velja, da dostop do vode ni zagotovljen vsem prebivalcem. So pa nameščeni javni pitniki. Plastično si dostopnost vode lahko predstavljamo tako, da skoraj vsak deseti Slovenec nima dostopa do vode iz pipe in hodi ponjo morda v graben s škafom na glavi, v Ljubljani pa na javne pitnike.

Pa tudi tisti, ki imamo vodo na pipo iz javnega vodovoda, smo le relativno varno in dostopno oskrbljeni z njo. Na ceno, ki nam jo določijo upravljalci s strani države in lokalne skupnosti, nimamo nikakršnega vpliva. Celo na kvaliteto ne moremo vplivati. Vzamemo in plačamo pač – pravzaprav je bolj prav obratno – plačamo in vzamemo kar lahko dobimo. V računu za vodo je delež same porabe vode zanemarljiv nasproti vsem mogočim priključninam ipd. postavkam .

Ob dejstvu, da s pitno vodo upravlja država – zanemarimo, da to brezskrbno prepušča lokalnim oblastem – smo odvisni, zelo odvisni od vode in ob tem zavedanju niso zanemarljive pobude, da vedno več prebivalcev zahteva pravico do pitne vode vnesti v najvišji zakonski akt države.

Zahteva je smiselna, saj se vsi zavedamo naraščajočih posledic negospodarne rabe vode, okoljskih podnebnih sprememb in tajkunizacije naravnih virov vode. Dolgoročne varnosti pri preskrbi s pitno vodo ni in ne more je zagotoviti niti plomba v ustavo niti mednarodne deklaracije o temeljnih človekovih pravicah.

Ta trenutek lahko le skrbno pazimo, komu pravice koriščenja vodnih virov prodamo in s tem kar imamo kar se da varčno ravnamo vsaj do pojutrišnjem. Vse drugo škodi našim otrokom, zato je v smislu dostopnosti do pitne vode odgovoren vsak posameznik in ne le država ali lokalna skupnost.

Voda na svoji poti v hidrološkem ciklusu bolj ali manj raztaplja oz. sprejema večino snovi (kemijske, fizikalne, mikroorganizme) s katerimi pride v stik ter jih prenaša s seboj na vsa mesta do koder prodre. V kroženje sta vključena živi in neživi svet – voda kroži tudi skozi organizme, vključno s človekom.

Voda je kemično preprosta snov (osnovna molekula je H2O), vendar je kljub temu količinsko najpomembnejša sestavina vsakega organizma, ki omogoča večino biokemičnih reakcij v organizmih. Njena kemična sestava se spreminja glede na vrsto in izvor vode (atmosferska voda, voda v prsti, reke, jezera, morja, podzemna voda, ledeniki) in glede na zemljepisno širino.

19:28 - 01. 18. 2016  Kategorija:   Slovenija

SLOVENEC SEM, NE JAMRAM, IŠČEM REŠITVE. Pred volitvami je bilo drugače, kmalu po zadnjih volitvah pa tudi. Tokrat gre celo za interese države.

Finančni minister je v slovenski vladi preveč pomemben člen, celo nenadomestljiv, njegov odhod vlade bi bil lahko celo začetek konca Cerarjeve vlade in začetek novih predčasnih volitev. Minister ostaja minister, tudi ministrica ostaja ministrica – tista dva politika, ki sta prejemala nezakonite dodatke za stalno pripravljenost, ostajata še naprej po mnenju predsednika vlade zaupanja vredna politika. Oba sta se opravičila, iznenada tudi pokesala in obljubila denar vrniti v celoti, to dvoje pa zadošča visokim etičnim merilom in standardom, ki so bili zastavljeni ob Cerarjevi izvolitvi, ob izbiri ministrov in potrjeni s kodeksom. Cerarjevska poštena in etična vrana drugi takšni vrani ne izkljuje oči, ampak se obrne proč.

Predsednik vlade je finančnega ministra že lani vzel v bran v svoje krilo, takrat so bili na tapeti visoki honorarji. Potrebna je bila stabilizacija javnih financ s fiskalnim pravilom in novimi visokimi zadolžitvami. Tokrat so v pripravi nove obremenitve tistih, ki delajo in zaposlujejo, ker imamo v državi baje dobro gospodarsko rast, zato brez Mramorjevih zaslug ne bo šlo.

Vračilo denarja zgovorno pritrjuje, da predsednik vlade dobro ve, da je to denar, ki njegovima ministroma ne pripada in je bil nezakonito izplačan. Zgovorno pa je tudi dejstvo, da predsednik vlade nima nadomestnega ministra za finance ali nadomestne šolske ministrice, zato je predvsem svojemu financarju zelo odločno stopil v bran. V sili še hudič muhe žre, to že, ministrov pa si predsednik vlade ne da menjati proti volji.

V zadnjem času so se v javnosti vrstili pozivi k odstopu zaradi izplačil dodatka za stalno pripravljenost, ki so ga po ugotovitvah inšpektorata izplačevale nekatere fakultete. K odstopu sta bila pozvana tudi Mramor, ki je kot dekan ekonomske fakultete odobril
izplačevanje dodatka, in ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič.

Inšpektorat za javni sektor je ugotovil, da je devet od 11 ljubljanskih fakultet, na katerih je potekal inšpekcijski nadzor, svojim izbranim uslužbencem nezakonito izplačevalo dodatek za stalno pripravljenost, od leta 2008 skupaj za 770.000 evrov, od tega je dobil finančni minister slabih 45.000 evrov.

Okrog denarja se vse suče in z vračilom denarja zgodbe o dodatkih še ne bo konec. Glave dvigajo tisti iz javnega sektorja, ki so dejansko v stalni neplačani ali slabo plačani pripravljenosti.

Menda se upoštevanje visokih etičnih načel od funkcionarjev pričakuje ne samo neposredno pri izvrševanju njihove funkcije, temveč v vseh njihovih ravnanjih v času opravljanja funkcije in tudi pred tem. V Sloveniji tokrat ne, morda nekoč, ko pride na vrsto naslednja generacija.

Do takrat pa ministra za finance zaradi izrazitih interesov države, visokih etičnih meril predsednika vlade in vsesplošnih koristi ljudstva ne bi bilo dobro prepustiti krutim ekonomskim zakonom in gnilemu kapitalizmu. Lahko bi za izjemno zaslužne tajkune, predsednike uprav, dekane in podobne iznajdljive inovatorje uvedli družbeno koristno javno delo. Recimo v stalni pripravljenosti cca 200 delovnih ur mesečno. Prostovoljstvo za osebno rast in družbeno korist ali kaj podobnega.

09:15 - 01. 13. 2016  Kategorija:   Slovenija

Kmetijsko ministrstvo je že leta 2013 pripravilo triletni program ukrepov na področju čebelarstva, v katerem so vsa izobraževanja čebelarjev stlačena v ukrep tehnične pomoči. Posebna zgodba iz segmenta izobraževanj, ki jih financira država, so tečaji za čebelarje začetnike v organizaciji in izvedbi ČZS.

Prijava na tečaj je mogoča od predpisanega dneva in točno določene ure dalje izključno na elektronski naslov, kar pomeni: kdor prej pride, prej melje ali pa sploh ne melje, če zamudi s prijavo prve minute. Tako je bilo lani, v teh dneh pa se bo odvijala podobna tekma v izpadanju na čas. Kdo se še spominja lanske burleske za štipendiranje deficitarnih poklicev?

Na tečajih za čebelarje začetnike se čebelarji izobrazijo v osnovah čebelarjenja in vsebinskih področjih, ki opredeljujejo čebelarjenje – to so biologija čebel oz. čebelje družine, tehnologija čebelarjenja, o pašnih virih za čebele, o pridelkih, ki jih je mogoče pridobivati s pomočjo čebel – to pa so med, cvetni prah, propolis, vosek, čebelji strup in končno tudi o zdravstvenem varstvu čebel in varni hrani. Tečaj za čebelarje začetnike začetniku nudi izobrazbo, da lahko začne čebelariti.

Vsebina tečaja je minimum znanja, ki ga potrebuje pravi začetnik, takšen, ki se v življenju še ni srečal s čebelami. Vsako krizno obdobje, brezposelnost in revščina sproducira velik porast števila čebelarjev, saj mnogi vidijo v čebelarstvu orodje za preživetje. Živimo v času, ko je veliko prav teh, ki resnično želijo rešiti svoj eksistenčni problem in ki o čebelarjenju res nimajo pojma.

Dobro je, da so upravičenci do pomoči iz ukrepa vsi čebelarji začetniki, ki se želijo vključiti v program usposabljanja. Ni dobro, da so izobraževanja omejena na določeno število kandidatov, ki se bodo podali v tekmo za vključitev v tečaj za začetnike, saj je število teh tečajev omejeno: izvedeni bodo v Celju, Novem mestu, Lescah, Murski Soboti, Novi Gorici, Cerknici, na Izlakah in Brdu pri Lukovici. To je to, za letos.

Torej ne drži, da so upravičeni do ukrepa vsi, ki se želijo vključiti v program usposabljanja, ‘upravičenost’ je le na papirju in več ali manj deklaratorna. Država in ČZS z roko v roki izvajata politiko omejevanja dostopa do znanja in vsiljujeta brezkompromisni boj med čebelarji začetniki, kot bi bili v vojni. Čebelarji začetniki lahko do mile volje mahajo z zastonjkarsko vstopnico, saj noter ne pridejo zlahka.

Takšen ponižujoč način omejevanja dostopa do čebelarskega znanja mora nositi v sebi tehten motiv, ki ga je smiselno iskati in najti po zapletenih potih denarja. Velikim čebelarjem ni v interesu, da se jim pod nogami mota cela množica začetnikov. Niso omejeni le viri denarja, omejeni so vsi viri, tudi pašni za čebele.

Zamisel s strani ČZS o nujnosti uvedbe obveznega čebelarskega izobraževanja (NPK, ki jo tudi izvaja ČZS) pred registracijo čebelnjaka prav kriči po upravičenosti zgornjih zaključkov. Po eni strani famozna veterinarska medena afera in po drugi strani omejevanje do znanja – vse to žene vodo na mlinih največjih čebelarjev. Lobijev. Slovenska hrana, med in samooskrbnost tako postaja politična farsa, saj bodo po slovenski med le še bolj prihajali z največjimi šleperji in ga vozili ven iz države.

Slovenski med namreč v tujini cenijo daleč bolj kot pri nas doma.

09:22 - 12. 31. 2015  Kategorija:   Slovenija

Voščilo, ki najbolj zaobjame vse želje, pričakovanja in še najbolj skrita hrepenenja je zelo kratko: srečno!

Vsakdo ima priložnost, da si ob takem voščilu vse tisto, kar si želi v življenju, pričakuje od sebe in drugih (pravzaprav obratno, če sploh) in že sproti iz prihodnosti doživi občutenje izpolnitve še tako skritih hrepenenj (danes temu rečemo vizualizacija) doživi v trenutku obeta že vnaprej. Predvsem pa uživa v svojem občutku sreče, da smo mu namenili prav tisto, kar sam hoče.

Zadovoljna sem jaz, ki vsem vam srečo voščim, zadovoljni ste z mojim voščilom sreče obdarjeni.

Ja, srečno Slovenija, srečno vsi mi v njej združeni ali razdruženi, povezani ali prepleteni, avtohtoni ali vseh vrst prišleki, naj bo nam vsem dano – prav hitro, pravzaprav takoj – občutenje sreče, žareče in ljubeče.

Srečno!

 

07:31 - 11. 11. 2015  Kategorija:   Slovenija

Alojzij Uran je vse svoje življenje, razen zadnja tri leta živel in delal v Ljubljani. Versko kariero je štartal z duhovniškim posvečenjem leta 1970. Bil je vseskozi zelo priljubljen pri ljudeh, morda celo preveč, zato se mu je ‘špica’ cerkvene kariere iz leta v leto odmikala. Pa vendar, prelom se je začel dogajati, ko je bil sprejet v cerkveni feraj visokega ranga leta 2000, kot delegat Slovenske škofovske konference za Slovence po svetu.

Leta 2004 je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, naslednji dan po umestitvi pa je bil imenovan za podpredsednika Slovenske škofovske konference. Leta 2007 so ga slovenski škofi izvolili za četrtega predsednika SŠK. Pred njim so bili najprej g. Šuštar, za njem pa še g. Rode in g. Kramberger. Upokojil se je kot ljubljanski nadškof.

Leta 2009 je papež sprejel njegov odstop s položaja ljubljanskega nadškofa in metropolita zaradi slabega zdravja. Bil je tudi prostovoljno izgnan iz države, v javnosti so krožile govorice o domnevnem očetovstvu, sledila je kazen in vrnitev v Ljubljano. Izgon iz domovine je bil po besedah tiskovnega predstavnika škofovske konference preventivni ukrep na podlagi domneve očetovstva, ‘da se javnost pomiri’.

Preventivni ukrep je trajal tri leta, v vsem tem času pa se vprašanje domneve in ‘komunikacijskega šuma’ ni rešilo, javnost pa je takrat odločno stopila v bran cerkvenemu beguncu. Govora je bilo o kršitvi državljanskih pravic, a kršitve ni bilo, ker je upokojenec šel prostovoljno iz domovine tja, kamor mu je Cerkev odredila. Obljuba pokorščine je to, spoštovanje Cerkve.

G. Stres in g. Uran sta takrat vernike prosila, da ohranijo edinost in zaupanje ter okrepijo svoje molitve za Cerkev, g. Janusz, apostolski nuncij pa je Uranovim privržencem svetoval, naj vsakršno pobudo za nekdanjega nadškofa v njegovo dobro opustijo.

Prepoved bivanja in opravljanja službe na določenem ozemlju v Cerkvi med drugim uporabijo v primerih, ko nekdo uči v nasprotju s krščanskim naukom, ko gospodarsko slabo upravlja škofijo, ko se aktivno vmešava v politiko ali tudi v primerih, povezanih s človekovim dostojanstvom, ki se nanašajo na spolnost, splav, trpinčenje ali umor.

Začasen izgon niti ni tako huda kazen, ko ‘grešnik’ izkaže, da je spremenil svoj način življenja, jo lahko prekličejo in mu dovolijo vrnitev nazaj domov. Od prepovedi bivanja in opravljanja službe na določenem ozemlju je hujši ukrep v Cerkvi odvzem duhovniške službe in suspenz iz kleriškega stanu.

Spet doma: Apostolska nunciatura je Nadškofijo Ljubljana obvestila o novem položaju upokojenega nadškofa msgr. Alojza Urana. V njem je apostolski nuncij msgr. dr. Juliusz Janusz sporočil, da je nadškof Uran od Svetega sedeža prejel dovoljenje, da se po bivanju v tujini lahko vrne v Slovenijo. Glede na svoje zdravstveno stanje bo, v dogovoru z ljubljanskim nadškofom, opravljal različne pastoralne dejavnosti ter pomagal pri življenju lokalne Cerkve. Njegove vrnitve so v nadškofiji iskreno veseli in mu želijo čimprejšnjega okrevanja in Božjega blagoslova.

O razrešitvi komunikacijskega šuma, domneve očetovstva in drugih pomiritvah javnosti – pa nič.

08:06 - 10. 10. 2015  Kategorija:   Svet

Urbani prostor mest in naselij je rezultat človekovega poseganja v naravo, posledica pa je ta, da prvič v zgodovini človeštva v mestih živi več ljudi kot na podeželju. V mesta se selijo ljudje s podeželja in tujci od drugod v želji, da si v urbanem prostoru poiščejo boljše življenje.

Razvoj mest in načrtovanje boljše urbane prihodnosti za naslednje generacije mora podpirati gospodarsko rast in družbeni razvoj ob zmanjševanju revščine in neenakosti. Vrtnarjenje je ena od možnosti samopomoči preko samooskrbe in trajnostnega gospodarjenja z zemljo, saj že zaradi velikosti mestnih vrtičkov in velikim številom vrtnarjev v mestnem zagotavlja biotsko raznovrstnost in ohranjanja naravnih habitatov rastlin in živali.

Svetovni dan habitata nas opominja, da ima vsakdo moč in odgovornost, da oblikuje prihodnost naših mest in naselij. Odgovornosti do okolja z naših pleč ne odvzame neznanje ali neaktivnost. Kakovost posameznikovega življenja ni nekaj, za kar naj poskrbijo drugi, je v prvi vrsti dolžnost in pravica vsakogar, da poskrbi za izboljšanje svojih življenjskih pogojev.

Vrtnarjenje je v bistvu samopomoč: pridelamo hrano, gibamo se na svežem zraku, delo je sproščujoče, skrbimo za rast in razvoj rastlin, smo učinkoviti. Z gojenjem in negovanjem rastlin lahko izrazimo svojo ustvarjalnost, preskušamo novosti in se veselimo uspehov – resničnih plodov svojega truda.

Biotska raznovrstnost je resnično vse manjša. Divje rastoče rastline izgubljamo zaradi onesnaženja okolja, kulturne rastline izgubljamo zaradi intenzivnega, industrijsko organiziranega kmetovanja. Svoje doprinesejo še podnebne spremembe in vdor tujerodnih invazivnih rastlin. Prizadevanja, da trend ustavimo, so nujnost.

Pri kulturnih rastlinah predvsem zato, ker pri vsem znanju, ki ga človeštvo ima, novih kulturnih rastlin iz divjih rastlin (še) ne znamo razviti, čeprav so to pred mnogimi tisočletji zmogli naši davni preprosti predniki. Zanemarjene in zaradi degeneracije izgubljene kulturne rastline so izgubljene za vedno. Lahko bi se lotili modernega pohajkovanja po brezpotjih in se hranili s plodovi gozda, koreninicami, prostorastočimi rastlinami, kot so to počeli ljudje v davnini v obdobju nabiralništva, recimo.

Lahko pa se odločimo za zavestno in aktivno ohranjanje naravnega okolja ne glede na to, če smo aktivni ‘kmetovalci’ ali le vrtnarji na balkonu tako, da vzamemo kakšen priročnik in orodje v roke.

Pravilno ravnanje z zemljo pogojuje dobro poznavanje in razumevanje zakonitosti narave. Življenje narave moramo skrbno opazovati, mu prisluhniti, z naravo sodelovati in ji streči, saj ji v sonaravnem vrtnarjenju lahko le pomagamo pri njenem čudežnem ustvarjanju vedno novih življenjskih krogov. Narava živi svoje življenje z nami ali brez nas in vanjo ne smemo posegati z zavezanimi očmi, v dobesednem in prenesenem pomenu.

V naravnih habitatih je zgornja plast zemlje zaščitna odeja iz organskih odpadkov, v naravi so tla stalno pokrita in zaščitena pred neprijetnimi okoljskimi vplivi. Pod zaščitno plastjo se razkrajajo organske snovi s pomočjo milijonov mikroorganizmov in drobcenih bitij v tleh. Če so tla zbita ali izsušena, številna živa bitja v tleh poginejo. Razpadajoča plast nato preide v humosno, ki sega 20 ali 30 cm globoko. Tudi dobra vrtna zemlja je polna življenja. Rastline za svojo rast poleg prsti potrebujejo tudi sončno – svetlobno energijo in vodo.

Načinov vrtnarjenja je več, razlikujejo se pri ravnanju s prstjo, setve so lahko v vrstah ali na počez, posevki so lahko mešani ali pridelujemo monokulturno. Teorij je veliko, v praksi pa je dobro vse tisto, kar daje dober rezultat, varčno ravna z naravnimi viri in zagotavlja trajnost.

Osnovno vrtnarsko orodje, ki ga potrebujemo za izvedbo osnovnih vrtnarskih del:

ploščate vile za rahljanje in zračenje zemlje, z njimi tudi izkopljemo pridelke, železne grablje za oblikovanje površine gred, dvostranska motika v rogljema na eni strani za drobljenje grud in na drugi strani s trikotnim delom za vlečenje žlebičev za setvene vrste,rahljač za oblikovanje in površinsko rahljanje gred, vlečna motika za površinsko spodrezovanje plevela, lopata za delo z zemljo in kompostom, mala ročna lopatka za presajanje sadik, lesen klin za sajenje sadik, škropilnica za zalivanje in gnojenje s tekočimi gnojili, v večjem vrtu tudi samokolnica.

V oktobru vrtnar v prvi vrsti namenja pozornost spravilu pridelkov, sadi žive meje, sadna drevesa, vrtnice in presaja trajnice (cvetja in zelišča), sadi bezeg, glog, leskove grme ipd.

Jesen je tudi pravi čas za narejanje novih gred. Na manjšem prostoru si lahko pomagamo z dvignjenimi ali visokimi gredami, ki omogočajo večji donos na manjšem prostoru z manj dela.

Prostor za gredo mora biti sončen. Pred delom je treba pripraviti potreben material: grobe vrtne odpadke, veje in vejice dresves, grmov, stebla sončnic in podobno, kar razsekamo in razrežemo na manjše kose. Pripravimo dovolj mešanega listja, priskrbimo nekaj šote, če je mogoče, si pripravimo tudi kose travne ruše (zgornje plasti zemlje s travo) in potrebno količino humusne zemlje. Za dovažanje materiala ob gredo položimo stare deske, da ne bodo tla poškodovana.

Izdelava dvignjene grede po plasteh od spodnje navzgor:

grobi vrtni odpadki, oleseneli rastlinski deli;kosi travne ruše, ki naj bodo obrnjeni s travo navzdol ali mešani vrtni odpadki, potreseni po vrhu z zemljo; plast mešanega vlažnega listja; tanka plast zemlje; tanka plast grobega komposta; tanka plast šote; vsaj15 cm debela plast vrtne zemlje, pomešane z zrelim kompostom; narejeno gredo pokrijemo s slamo.

Do pomladi se bodo plasti povezale, greda bo nekoliko posedla, živa bitja v zemlji pa jo bodo pripravila na prve pomladanske setve. Vredno si je zapomniti staro vrtnarsko modrost: dokler se nam zemlja lepi na škornje, jo pustimo na miru …

Pri setvi na prosto se držimo preprostega navodila: za kalitev in rast rastline potrebujemo toploto, vlago in dobro zemljo. Zemlja mora biti rahla, zračna, drobne strukture, enakomerno vlažna in pognojena. Sejanje mora potekati ob pravem času. Posejano seme na tanko prekrijemo z zemljo in pritisnemo v zemljo. Seme ni dobro sejati pregosto, saj rastline potem ne dobijo dovolj zraka, vode in hranil ter zato slabo rastejo. Pomembno je tudi redno zalivanje.

V mesecu oktobru že od leta 1979 praznujemo svetovni dan hrane. Letos nas ta dan opozarja na pomen socialne zaščite pri borbi z lakoto in revščino. Lakota pesti že skoraj milijardo ljudi po vsem svetu. Revščina (tudi pri nas) stopa le pol koraka pred lakoto.

07:19 - 10. 08. 2015  Kategorija:   Slovenija

Prebivalec – človek s planeta Zemlja pozna približno dvajset tisoč užitnih rastlin, le trideset rastlin pa predstavlja približno 95 % oskrbe z rastlinsko hrano, zato je z vidika preskrbe s hrano težko na prvi pogled prepoznati pomen biotske raznovrstnosti za trajnostni razvoj. Če jemo lokalno pridelano hrano, zmanjšamo onesnaževanje okolja, sveža zelenjava in sadje pa pomenita tudi večjo hranilno vrednost živil na naših krožnikih. Neposredni zdravi koristi sta vsaj dve, zdravje okolja in zdravje človeka.

Najbolj prav je pridelati svojo zelenjavo in sadje kar lastnoročno blizu doma, se razgibati, uživati v rezultatih svoje aktivnosti in v stiku z zemljo olepšati samopodobo. Samooskrba ima mnogo dobrih stranskih učinkov na zdravje in počutje človeka, ni samo hrana tista, ki iz nas naredi to, kar smo.

Delo na zemlji, stik z naravo v odprtem in svetlem okolju, druženje in aktivna skrb za lastno zdravje upočasni staranje in veča odpornost proti boleznim, ugodno deluje na psiho in pripomore k pozitivnejši naravnanosti do sebe in do sveta. Končno pa sonaravno preživljanje prostega časa daje tudi nešteto podjetniških idej za zaslužek.

Pretirano poudarjanje tekmovalnosti nas je pripeljalo do krize in vpeti v potrošniško družbo smo pozabili, da je sodelovanje v boju za preživetje najpomembnejše. Življenje samo obstaja zgolj zato, ker sobiva v simbiotskih odnosih, lep primer sožitja, pozitivnih vrednot in delavnosti najdemo v čebelji družini, jih je pa v naravi še nešteto, le ozreti se je treba.

V človeški družbi najdemo primer dobrega sodelovanja na (uspešni) kmetiji, kjer so (praviloma) v ospredju pristni človeški odnosi, poštenost, sproščeno vzdušje in radovednost, ki poveča kreativnost, zato najdemo vedno nove, boljše rešitve tudi v pridelavi hrane. Smo le del narave, nismo nad njo, živimo pa z njo in od nje. Že to, da živimo v svoji pojavni obliki pove, da smo z obema nogama na zemlji in le občasno in za kratek čas v oblakih. Tako ali drugače streznjeni se vedno znova najdemo na zemlji in sami s seboj.

Celostnen pristop, različna znanja in dobra intuicija, vse to je potrebno tudi v kmetijstvu. Biotska pestrost, koristne rastline, večnamenska raba prostora, vse to je sonaravno kmetijstvo. Rastline in živali se med seboj dopolnjujejo, podpirajo, nudijo nam hrano, začimbe, zdravila, energijo, izboljšujejo rodovitnost tal, preprečujejo erozijo in še naše oči so deležne estetike barv, okusov in vonjev.

Sonaravno trajnostno pomeni, da naša generacija, torej mi tukaj, zadovoljimo svoje potrebe tako, da ne bomo ogrozili zmožnosti naših otrok, da zadovoljijo svoje, takšna sonaravnost in trajnost pa zajema vse družbene vidike: gospodarsko, socialno in okoljsko blaginjo. Na okoljskem področju trajnostni razvoj pomeni organizacijo gospodarstva, infrastrukture, poselitve in način življenja v okviru nosilne sposobnosti okolja in naravnih virov. Vso sonaravnost lahko prevedemo na enostavno dejstvo: okolja ne smemo obremeniti bolj, kot to lahko prenese brez škode. Neprestano moramo skrbeti za ravnotežje med naravo in človekovimi dejavnostmi, z enako vnemo pa tudi za ravnotežje med različnimi človekovimi potrebami.

Kmetijstvo pomeni pridelovanje hrane za človeka in rejne živali; osnovne kmetijske panoge so poljedelstvo, živinoreja, sadjarstvo, vinogradništvo, h kmetijstvu sodi tudi ribištvo, vse panoge pa so povezane z zemljo, z delom na zemlji in v njej, celo pod morjem je zemeljska skorja. Preživljanje s kmetijstvom pomeni prodajo pridelkov na trgu.

S kmetijstvom se pri nas ukvarja vedno manj ljudi, največ zaradi mehanizacije, ki po eni strani lajša fizične napore in zmanjšuje število tistih, ki kmetujejo, po drugi strani pa radikalno uničuje in onesnažuje naravno okolje. Pomemben dejavnik so tudi podnebne spremembe in družbeni pogoji, ki kmetijstvu niso vedno naklonjeni.

Obvladanje temeljnih znanj in veščin s področja kmetijstva daje razumevanje principov naravoslovnih znanosti in so prenosljiva na druga poklicna področja in v vsakdanje življenje. Tudi v kmetijstvu je za poslovni uspeh temeljna podjetniška naravnanost in kritično razmišljanje o potrebnih in zadostnih pogojih za izpeljavo podjema.

Večja prenosljivost vsote potrebnega kmetijskega znanja oblikuje tudi samostojnejšo osebnost, ki se tako laže spopada z različnimi izzzivi v življenju, hkrati pa ima zmožnost povezovanja različnih znanj in spretnosti, kar prispeva tudi k večji kulturni in etični zavesti posameznika.

Zemlja pač ‘samo’ zdravi in oživlja dušo in telo in se zanemarjena vedno znova hvaležno odzove na našo ponovno skrb zanjo. Z ljubeznijo nam podarja plodove, z modrostjo prizanaša našim napakam, s toplino svojega bistva nas greje ter s sporočilom miru in strpnosti v različnostih ustvarja med nami harmonijo.

V mesecu oktobru obeležujemo Mesec prostora 2015, dogajanje pa zaznamujeta dva mednarodna dneva, ki ju je razglasila OZN, Svetovni dan Habitata 5. oktobra in Svetovni dan mest 31. oktobra 2015. Osrednja tema je prostorski razvoj urbanih območij s sloganom ‘Mesta v prostoru – prostor v mestih’. Ljubljana oziroma področje Mestne občine Ljubljane ima znotraj sebe raznoliko podeželsko pokrajino in s kmetijstvom povezane dejavnosti.

Urbana območja so vedno gosteje naseljena zaradi priliva iz podeželja in od drugod, kar pomeni, da si isti prostor deli iz dneva v dan več različnih uporabnikov, kar nas po eni strani bogati z rastlinami, živalmi in ljudmi tudi tujega rodu, po drugi pa po koščkih jemlje avtohtonost ljubljanske krajine. Kakovost urbanega življenja se podreja spreminjanju v času in prostoru, z mešanjem avtohtonega in tujerodnega, bistveni dejavnik sprememb pa so družbena dogajanja s človeškim faktorjem in okoljske spremembe.

Vse to in še več vpliva tudi na čebele v mestnem prostoru in na čebelarstvo, poezijo kmetijstva.

10:17 - 05. 17. 2015  Kategorija:   Slovenija

Mnogi izmed nas nismo bili zraven, nismo doživeli vojne, ne prve ne druge in se verjetno nismo aktivno udeležili osamosvojitvene, poslušali pa smo za hrbti odraslih namigovanja o pobojih, o ustrahovanjih in krajah takorekoč: hrane in ljudi, med vojno in po njej. Nahraniti je bilo treba vsako vojsko, ki se ji je zahotelo mimo hiše in “prostovoljno” oddati sinove za njihove borbe – to je pač kraja, oborožen rop in sužnjelastništvo. Vojna pač ni bila ljudska, revolucija je bila tipičen političen konstrukt za upravičenje pobijanja nasprotnikov ideologije, naj bo politične ali verske.

Šlo je za najpreprostejšo manipulacijo in zlorabo ljudi za dosego nekih političnih ciljev, prav tako pa tudi za zlorabo verujočih po verski solidarnosti za dosego nekih cerkvenih političnih ciljev. Ljudje so v upanju, da dobro varujejo svoje bližnje, podlegali politični in verski zlorabi, se prostovoljno delili na leve in desne in pobijali.

Hudo nemoralno je opletati po sedemdesetih letih o dogodkih, katerih priče so danes le redki med nami, pozabljeni so razlogi in opravičila tistih, ki so pobijali takrat. Celo več, še danes se ne ve do kraja, na kateri strani je bil dejansko nekdo. V vojnih sovraštvih, v politiki ali veri in navsezadnje v ljubezni je mogoče zmagati le na račun drugega, ki izgubi življenje, prepričanje v dobro za vse, upanje na božjo pomoč v pravem trenutku in ob nujni izgubi dostojanstva v borbi za svojo ljubezen. V ljubezni in vojni je vse dovoljeno – pa je res?

Ni videti razlike med predsednikom vlade in predsednikom največje opozicijske stranke, ki sedita v prvi vrsti med nedavno spravno mašo. Oba nabirata točke za svoje prihodnje politične obete, zato sprejmeta igro in igrata, klepetata in modro zreta v daljave, ki jih slutita le njuni glavi. Ponižno sklonjenih glav dajeta vtis spokornosti in kesanja. Igrata za svoj prav, se dobrikata publiki.

Od delitve na heroje in izdajalce domovine je danes čas zakoračiti v drugačne odnose, dovoliti dušam pokojnih na vseh levih in desnih straneh končni casino pa natet pokoj in mir, pustiti njihove skoraj strohnele kosti v počitku in končno prenehati z zlorabo njihovih mrtvih teles in njihovih duš. Dela za sproti je dovolj, na sebi in za pometanje lastnega praga.

Odločenost za mir in blagostanje je tisto pravo, živeti življenje živih ne mrtvih. Nastopaštvo spravnih maš naj gre že v zgodovino skupaj s cerkvenimi in političnimi ideologijami. Problemi in težave, s katerimi se moramo spopasti vsi skupaj, so drugje in zdaj. Tistih pobitih že dolgo ni več, sedemdeset in več let je že od takrat in rudarjenju po jamah in glavah živih in mrtvih naj bo končno konec. Samo odločiti se je treba tako.

Zemljo obdelovati in od nje živeti se bere odlično, kako do nje priti, je težava, ki jo je brez denarja nemogoče preseči. Veliko Slovencev bi z veseljem delalo na njej, pa se lastniki ne morejo ločiti od nje. Odpreti svoje podjetje je odlična ideja, če je podprta tudi z dobrim projektom. Treba je izplačati prispevke, davke in plače še preden prodaja steče, zato je to splošen gospodarski problem. Za človeka vredno delo in življenje ni treba nobene politične ali verske ideologije, ampak je treba omogočiti pogoje s pravim upravljanjem države. Zakoni so tisti, ki upravljajo življenje in delo državljanov, s fundamentalizmom, ki terja popolno privrženost načelom določene ideologije oziroma religije, nima blagostanje opraviti prav nič.

Spravo in odpuščanje mogoče najti le v lastni glavi, sedemdeseta obletnica zadnjih bojev druge svetovne vojne naj bo zadnja!